|
Revija / Časopis: Dnevnik
Recenzent: Viljem Leban
, Datum: 16/01/2001
Vsebina:
Tenkocutni telesni cuvaj
Vedno so mi bili všec ljudje, ki so obvladali vec razlicnih vešcin, po možnosti takih, da so se nekako teple s prevladujocimi predstavnimi vzorci, kaj komu pritice in kaj sodi h kakšni nadarjenosti, recimo, ko je kdo, ki je dobro pisal in bil sploh mojster jezika, domacega ali tujega, hkrati izjemno dobro obvladal tudi matematicno logiko (kar je, resnici na ljubo, sila redek pojav), ali pa, denimo, ko je kdo, ki se je zavezal filozofiji, dobro igral nogomet in v študentski telovadnici z lahkoto ugnal prepotentne difovce. Kaj je namrec bolj nezdružljivo, kot podoba na najgloblje bistvo tega sveta usmerjenega studiozusa, ki ponavadi že v zgodnjih študijskih letih izgubi dober vid in pridobi hemoroide, s podobo prepotenega nogometarja, ki mu je edini cilj poriniti okrogel predmet mimo vseh, ki ga ovirajo, v pravokotnik z mrežo, kolikorkrat se le da, ne da bi imel od tega kaj drugega kot izgubo energije. Miha Mazzini, clovek, ki se je zapisal slovenski literaturi, pecejem, filmu, Wordu in morda še cemu, je že take vrste vecopravilneža. To je v njegovem zadnjem romanu, Telesnem cuvaju, tudi zelo dobro vidno, saj bralca neprestano premetava iz psihološko analiticne drame v racunalniško streljacino, iz napetosti teve detektivke v socialni sentiment in socutje ter iz ljubezensko kulinaricne idilike v bestialnost (no, to zadnje gre nekako še najbolj skupaj). Kar vidim, kako je avtor pri pisanju odpocil svojo ustvarjalno domišlijo, ko je na svojem pisateljskem orodju preklopil iz Worda in postrelil par ducat kreatur, da so se krvavo raztrešcile na vse 3D strani ekrana, pri tem pa porabil le nekaj (svojih) življenj. Nato je preklopil nazaj in pisal dalje, prizori pa so postajali vedno bolj krvavi. A navkljub vsej inventivnosti pri slikanju scen, ki bodo rahlocutnim bralkam morda povzrocale prehodno slabost, navkljub cisto spodobno kriminalno zastavljenemu zapletu in razpletu zgodbe (ne glede na to, da se Mazzini dela norca iz bralca, ki trepeta za junakovo življenje, saj je junak pripovedovalec sam in pac ne more umreti sredi romana) in navkljub vsej pozornosti do casovnega in prostorskega okvira zgodbe, je najvecja kvaliteta Telesnega cuvaja v prepricljivih orisih nastopajocih oseb in drobnih dogodkov, v katere so vpletene, predvsem pa v naravnost briljantnem portretu Hane Woyczik, glavne ženske junakinje, ki jo mora telesni cuvaj za vsako ceno ohraniti pri življenju. Opisi Haninih življenjskih izkušenj z new age odrešitelji so tako izjemni, da bi jih morali prebrati vsi, ki se tako ali drugace ukvarjajo z recepti za odpravo vseh duševnih in telesnih tegob našega casa. Žal pa na drugi strani pesti glavnega junaka in pripovedovalca zgodbe bolezen, ki je pokopala že mnogo slovenskih romanesknih junakov, podlegajo pa ji po pravilu tisti, ki ob svoji glavni vlogi še pripovedujejo vse skupaj. Ne glede na to, kateremu socialnemu sloju pripadajo, kakšno izobrazbo ali življenske izkušnje imajo in kakšno je njihovo duhovno obzorje in domet njihove custvene in vsakršne inteligence, vsi po vrsti besedujejo, kot da bi diplomirali na slavistiki, opravili tecaj kreativnega pisanja in prebrali vsa dela za bralno znacko in obvezno ctivo. In pri tem so za povrh še zelo obcutljive duše. Tako se lahko v slovenskem romanu najpreprostejši mehaniški vajenec izpoveduje kot kakšen Lermontov, v našem primeru pa telesni cuvaj, v vseh pogledih nekoliko zaostala gorila, pretanjeno zasleduje in popisuje svoja notranja doživljanja kot kakšen Marcel Proust. Toda recimo, da se Mazzini le šali in da je to le še ena od fint, s katerimi si privošci lahkovernega bralca. Potem je Telesni cuvaj zelo zabavno branje, tako za tiste, ki išcejo sprostitve v grozljivih prizorih, kot za one, ki jim je bljižje brskanje po zamotanih stezicah cloveške psihe. Branje za zvecer, skratka.
|
